Kuferčkove poti so za vse tiste, ki trenutno ne morejo na pot, bi pa vseeno radi malo pobegnili. Če trenutno ne moreš spakirati kuferčka in oditi na pot, greš lahko s Kuferčkom, ki se bo namesto tebe izgubljal na postajah, čakal vlake, ki »verjetno« pridejo, pil cappuccino ob neprimernih urah in preizkusil »la dolce vita« (sladko življenje) v praksi, si privoščil »a decent cup of tea« ob petih, pojedel preveč »Apfel štrudla« in »baguette« ter raziskoval skrite kotičke Evrope za prazen žep. Pridi na pot s Kuferčkom! 😊

Kuferček je v leto 2026 vstopil z velikimi načrti in zelo jasno mislijo, da je čas za prvo potovanje leta, ki se mora, seveda, začeti v Italiji. Ker se dobre zgodbe tam vedno začnejo nekoliko kaotično in potem končajo s skodelico espressa. Končni cilj je bila Vicenza, regija Veneto, pot pa … no, pot je imela svoje načrte.

Kuferčkov vlak je šel na dopust na toplo

Začelo se je v Tarvisiu (Trbiž), kjer mraz očitno nima zgornje meje in kjer je bilo tisto jutro –12 stopinj, kar pomeni, da ti najprej zmrznejo prsti, potem potrpljenje in nazadnje še zaupanje v javni promet. Kuferček je stal na postaji, gledal v ekran z voznim redom in zelo hitro ugotovil, da se je zgodilo nekaj sumljivega: njegovega vlaka ni bilo nikjer. Ne zamujen, ne odpovedan, ne skrit v obvestilih. Nič. Naslednji vlak je bil lepo napisan, njegov pa očitno na dopustu nekje na toplem.

Kuferček je najprej pomislil, da morda gleda narobe, potem, da se mu blede od mraza, nato pa je že skoraj sprejel možnost, da je vlak obstajal samo v teoriji. Ker pa Kuferček ni kar tako obupal, ker je takšnih situacij po dolgih letih poti menda že navajen (in ker govori več jezikov, kar se je v tem trenutku izkazalo za življenjsko veščino), je stopil do naključnega italijanskega sprevodnika in ga vprašal, kje se skriva njegov vlak. Omenjeni sprevodnik je bil videti precej premražen in njegov odgovor ni bil čisto odgovor, ampak bolj izraz na obrazu, ki je pomenil: to bomo še videli.

La dolce vita

Zato se je Kuferček odpravil še do avstrijskega sprevodnika, ki je stal ob vlaku OBB (avstrijski vlaki) na tiru 1, kjer je bil parkiran, ker se je omenjeni vlak pokvaril. Ta mu je z zelo brezskrbnim razložil, da je še pred kratkim videl italijanske sprevodnike, ki bi morali iti prav na isti vlak kot Kuferček, a jih očitno ni kaj dosti skrbelo, ali bo ta vlak sploh kdaj prišel. Povsem nemoteno so namreč sedeli v kavarni na postaji, pili svoj espresso in uživali življenje, ker je bilo za kapučino ob tisti uri že skoraj prepozno.

Kuferček je ob tej informaciji dobil tisti zelo poseben občutek, ko ti postane jasno, da si v Italiji, in da se stvari tukaj ne merijo v minutah, ampak v občutkih. Medtem, ko je na mrazu že resno razmišljal, če bi si moral v Tarvisiu poiskati stalni naslov, mu je italijanski sprevodnik nato zelo resno rekel, naj počaka, če bo kakšno obvestilo po zvočniku. Kar je stavek, ki zveni zelo uradno, a v resnici običajno pomeni: nihče nima pojma.

Zapletena železniška uganka

Potem so ostali italijanski sprevodniki popili espresso in ugotovili, da je Kuferček očitno izgubljen. To je sprožilo verižno reakcijo. Eden je prišel ven. Potem še eden. Potem še tretji. Postavili so se v polkrog, začeli govoriti drug čez drugega, kazati proti tirom, v zrak, v zaslon in nazaj h Kuferčku, kot da rešujejo zelo zapleteno uganko, ki vključuje železnice in usodo.

Kuferček mora nekaj priznati: že mogoče, da se v Italiji čas odvija drugače, kot v Kuferčkovih zasneženih gorah, a Italijani so bili na vseh Kuferčkovih odpravah do zdaj vedno pripravljeni pomagati. Seveda precej pripomore tudi Kuferčkovo znanje italijanščine.

Končna razsodba italijanskih sprevodnikov je torej bila, da bo Kuferčkov vlak bo verjetno prišel na tir tri ali pa na tir štiri. Kuferček je stal tam, napol zmrznjen, ampak zelo dobre volje in stoodstotno prepričan, da se njegovo prvo potovanje leta 2026 ne bi moglo začeti bolj zanimivo, saj če te Italija že na začetku postavi na napačen tir, potem vsaj veš, da bo zgodba dobra.